Osebna rast ni enkratni dosežek, je proces, ki se nikoli ne konča.
Z izrazom osebna rast sem se prvič srečala med študijem, ko sem bila vržena v svet obveznosti, izzivov in preizkušenj, ki jih prej nisem poznala. Takrat še nisem razumela, kaj pomeni delati na sebi. Mislila sem, da je dovolj, če izpolnjujem svoje obveznosti in sledim ciljem. A hitro sem ugotovila, da napredek ni vedno merljiv v točkah ali dosežkih, pogosto se skriva v tem, kako se soočaš s težkimi trenutki.
Osebna rast se zame kaže v majhnih korakih. V tem, da znam danes bolje postaviti mejo kot včeraj, da si upam reči ne, ko nekaj ni v skladu z mano, da ne iščem potrditve zunaj sebe. Z leti sem začela bolj poslušati svoje občutke, bolj ceniti tišino, več brati in se učiti o sebi. Osebna rast ni nekaj, kar enkrat dosežeš, je proces, ki se nikoli ne konča.
Vsakič, ko premagam notranji strah ali se odločim za nekaj, kar je zunaj moje cone udobja, vem, da sem naredila korak naprej. In čeprav ga morda nihče drug ne vidi, ga jaz čutim. Zato je zame osebna rast najdragocenejše potovanje. Tisto, ki ga vodiš sam s sabo, v tišini, vsak dan znova.
Zanimivo je, kako se osebna rast pogosto začne takrat, ko najmanj pričakuješ, ko se nekaj podre, ko ostaneš brez smeri ali ko se preprosto zaveš, da tako naprej ne gre več. V mojem primeru je bil to trenutek izgorelosti, ko sem si morala priznati, da življenje, kot sem ga vodila, ni bilo več moje. Začela sem znova – počasi, z vprašanji, branjem, pogovori in veliko samorefleksije.
Spoznala sem, da osebna rast ne pomeni, da postaneš nekaj več, ampak da postaneš bolj to, kar si v resnici. Naučiš se zaupati sebi, spustiti preteklost, sprejeti nepopolnosti. Postaneš bolj potrpežljiv do sebe in drugih. In ko se ozrem nazaj, vidim, da so ravno ti nevidni premiki tisti, ki so me oblikovali bolj kot karkoli drugega. To je moč tihega napredka.…
Read More