15. FEBRUAR 2013 PROGRAM

KUD FRANCE PREŠEREN

| dan | teden | mesec | | << | danes | >> |
 
ŠILA
Gimnazija Jožeta Plečnika : Ekonomska gimnazija Kranj

Tekma Šolske impro lige med ekipama Gimnazije Jožeta Plečnika in Ekonomske gimnazije Kranj.

Vstopnina 2,5 €, obe tekmi 4 €.
 
ŠILA
Gimnazija Vič 1 : Gimnazija Antona Aškerca

Tekma Šolske impro lige med ekipama Gimnazija Vič 1 in Gimnazija Antona Aškerca.

Vstopnina 2,5 €.
 
Trnovski terceti
TRNOVSKI TERCETI 2013, 3.dan

Na zaključnem večeru letošnjega festivala poezije Trnovski terceti bodo nastopili:

Muanis Sinanović
Lidija Dimkovska
Robert Perišić (Hrvaška)


MUANIS SINANOVIĆ (1989, Celje) je študent filozofije in splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2011 je pri založbi KUD France Prešeren izdal pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke, ki je bila na 28. slovenskem knjižnem sejmu izbran za prvenec leta.

---

na tej poti ni prisile. samo hlače se menjajo,
da se tovor v žepih ne bi obrabil, tovor,
ki kroži po ustnicah s premalo prepadi,
da bi iz njih zazijale izgubljene primere
in ostali netopirji, nagnjeni k spogledovanju.
ne imej oči na ramah, ne imej v porah,
kar tvoje telo sovraži. ko gledaš v tla,
pazi na kolena in na trde in neprosojne
čevlje, naj ne zamorijo vsake zabave,
ki si zenico jemlje za slonovinasti ščit.
"kot tat vlakov, si se obešal na pločnike
z vihravimi nogami, z neumiti žlicami
v suknjiču." zgodba, ki se dogaja samo
v velikih ropih, dolgočasna - preveč gladka
za vsak del telesa, pojedino ali pomlad,
ki sabljo kuje iz zraka, in samo v času slovnice,
ki se razstaplja čez suhi pomol ali ima nove prijatelje -
se prej ali slej izkaže za koristno.

ti strojevodje, ki si, ko jim priznaš diplomo,
drznejo začeti grabiti listje ali v šolskih spominih
upoštevati cvetni ali snežni prah,
imajo pogosto nemotivirane ali slogovno
nezaznamovane ali neranjene osebnosti
in lahko jim zaupaš več kot sebi, pripišeš
manj kot sebi, ko ti dajejo več kot imaš.
ne tuli za barvami, ki se gnetejo v nametanost,
ne tuli za muzeji, ki so še znali vkošariti
dež zaselkov za gumitviste, zraščene s kožo.
koža, starinarnica, ki ne more nehati pristajati,
to zimo z velikim veseljem raztaplja sneg.


Kranjana

med noge najinih nog gleda na žoltem vlaku
s starinarno bokov gospa, cvetje zagreba.
kralji ulice plavajo mrtvaka. žogaste kepe
polivinila imajo neki game boy
čez mojo sramežljivost, ki vre.

in tvoja nagrada literarna, ki z zavijajočimi
očmi (s klavirsko nitjo ki se zaskoči
na poti od tilnika proti pomanjkanju
delišesnih adamovih jabolk) meče
pregrinjalo predpasnika čez vsakršno
lončeno sodno galejo drugič opremljene
kuhinje v deju pomaterinskega stila.
tako polna nosečniških testov in podnebnih
pasov tvojega železnega trebuha, s sankami
podčrtovalcev, oranžnega, preklanega,
ljubeznivega in sinje modrega.

nisva molzla premalo vsega, niti seksala
na poševnih straniščih, a vseeno sva imela dovolj.
da sva ob slumih priložnosti lahko
napravila zaključek. otrok je vekal celo noč
pod prahom cevi dežne laterne, pod tolikokrat
vdrto kroglo nabojev.

sviloprejka z dolgo zgodovino
prihodov z gorenjske.


Ananas

no you here than what.
inherenca čaka v dolgi vrsti
pred konjskimi kopiti.
med opotekanjem bi jih metali
čez show your body in čez drog.
dobili bi konje s polomljenimi koleni.

rečem ti, brez zadržkov, najboljše,
kar ta trenutek lahko storimo je,
da si pustimo ravnine sip
v obraz in pred prodajalnami
s kavbojkami
pralnim praškom
in kislim porom
s semeni banan
odmetemo garjav sneg in posujemo sol,
da tu ne bodo zrastli nobeni turški noži,
dokler si ne previhajo baretk.

kadim cigarillos, ko ti pravim,
da počakaj in boš videl, da se
bodo med belimi trakovi pojavili rdeči.
takrat bodo roditelji rekli, naj izberemo,
s katerim bomo živeli po ločitvi
in trmasti bomo kot medvedi,
ki so zarivali smrčke v čebelnjake,
da bi prišli do ananasovega soka.



LIDIJA DIMKOVSKA (1971), pesnica in pisateljica makedonskega rodu. Končala je študij primerjalne književnosti v Skopju in doktorirala iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti, kjer je delala kot lektorica za makedonski jezik. Od leta 2001 živi v Ljubljani. Objavila je pet pesniških zbirk ter romana Skrita kamera in Rezervno življenje. Njena dela so prevedena v številne tuje jezike, prejela je vrsto domačih in tujih nagrad, med njimi makedonsko nagrado za najboljši pesniški prvenec, makedonsko nagrado za najboljši roman leta, romunski nagradi za poezijo Poesis in Tudor Arghezi, nemško nagrado Hubert Burda. Leta 2012 je bila nominirana za mednarodno nagrado Brucke Berlin. Udeležila se je številnih literarnih srečanj in branj po svetu in kot literarna štipendistka bivala v Iowi, Londonu. Berlinu, Grazu, Kremsu, Salzburgu in na Dunaju. V slovenščini so prevedena njena pesniška zbirka Nobel proti Nobelu, roman Skrita kamera ter zadnja pesniška zbirka pH nevtralna za življenje in smrt. Prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik.


Bonsaj

V tujini smrt sorodnike navdaja v grozo.
Treba je ujeti letalo, pogoltniti piškot z orehi,
ki povzroča afte, si opeči jezik s kavo
in ob odsotnosti poslovilnega pisma prebrati Life ali The Economist.
Ob nedeljah v rubriki Kultura ni člankov.
Najdeš samo članke o urejanju doma, vrta, raja.
Telegram, ki sem ga poslala, potuje z mano, toda v poslovnem razredu.
Poštni uslužbenec je trikrat preštel besede,
kot da bi bile izumrla živalska vrsta.
Kot jezik, ki se ga da ohraniti,
če obstajata vsaj dve ženski, ki, ne da bi vedeli ena za drugo, opravljata istega moškega.
Po materini strani imam takšne ženske. Mož je umrl včeraj.
Doma so tudi stoli, na katere se nisem nikoli usedla,
s trdimi sedali, rezerviranimi za domače svetnike,
ki se domov vračajo samo ob pogrebih in porokah.
Od zdaj naprej si bomo relikvije podarjali tudi ob obletnicah
zavarovalnih polic za škodo, nastalo ob smrti.
Živi plačajo za vsako smrt. Z zavitkom papirnatih robčkov,
z novimi črnimi dokolenkami, z oglasom na LCD televizorju.
Po pogrebu ležim pod drevesom življenja,
kot bonsaj, ki čaka, da se bodo z njim igrali mrličevi otroci.
Žile mi utripajo, moje korenine prisluhnejo mrtvim,
ki klokotajo kot pretočni grelci za vodo,
in s toplo vodo škropijo mojo roso.
Kako je bilo vse lažje, ko je bila smrt v Božjih rokah,
ko sem ponoči s sušilcem za lase sušila reko pod oknom,
ko mi je vojak kupil pokovko v zajčji kapi.
Zdaj imam celo hobi: hodim na spominske seje za neznance.
Ob vrnitvi je moj trebuh napihnjen od gaziranih pijač.
Od govorov o izgubi, ki nas je doletela tu in zdaj, napisanih z dvojnim razmikom.
Nadaljevali bomo njegovo pot.
Pijem kri krvodajalcev in mi je lažje. Poskusi še ti.
Življenje razporedi v sistemskem listku za loto
in ne prečrtaj več kot sedem številk.
Saj so tudi tebe žgečkali, ko si bil dojenček:
»Pojedel te bom, pojedla te bom …«
Ljubezen je naravno stanje ljudožercev.
Ostali poležavajo na usnjenih dvosedih
in stavijo na zadnjih pet minut Jezusove slave.
Se bo rodil, bo umrl ali bo vstal od mrtvih?
Na elektronski naslov mrtveca
še vedno prihajajo ponudbe:
»V sedmih dneh brezplačno izgubite pet kilogramov.«
In drevo življenja se bo pomanjšalo, izginilo bo meso
okrog kosti, dokler ne bo pokvarilo
petih dnevnih obrokov, dokler ne postane bonsaj.
Edina meja med tam in tu je letalsko okence.
Tam sem drevo za lesno industrijo, tu sem drevesce za meditacijo.
Življenje se kot po navadi poigrava s sorodniki v tujini.
Treba je vzdržati let, kupiti travel fit parfumčke,
se zapreti na stranišče in dolgo, dolgo lulati,
vse dokler spodaj, na grobu, moj bonsaj ne postane drevo s senco,
in potem, ker ni oporoke, prebrati Financial ali Sunday Times.
Ob nedeljah v rubriki Življenje ni člankov.
Samo članki o urejanju podzavesti, ega, pekla.


Razlika

Jezusologi, Alahologi,
Carigrad nima sodobnikov.
Tu je vse profesionalno,
toaletni papir, pralni stroj,
dvigalo, mikrofon, telesna masa.
Onkraj popolnosti je um izropan sef,
ki skriva samo še bolečino.
Živim zraven hrama, natrpanega s klimatskimi napravami
kot zapoznelimi noricami pri starcih.
Nekdo me ves dan po domofonu sprašuje,
ali v bloku živi kak harmonikar.
Morda bi to vedel čuvaj zastav –
ene črne, ki so jo strgali hišni ljubljenčki,
ki se vije z balkonov samomorilcev,
in druge državne, zbledele od pranja,
ki si vije z oken morilcev.
Med rojstvom in smrtjo nima življenje nobene garancije,
edini servis za popravila je še vedno v nas samih.
Včasih si goreče želim, da bi bila vojni invalid,
da bi ležala na brisači za plažo z motivom gole ženske,
ki je iz Švedske prišla z Rdečim križem.
Toda zaman, saj takšen dan rabi moje telo v celoti,
noč pa samo torzo.
Ne glede na to s katero roko se pokrižam,
štiri strani sveta
zgrešijo srce.
Zaščitila ga bom s tiskom na majici,
z glavo od Che Guevare ali z veroukom:
Taoizem: Shit happens.
Budizem: It is only an ilussion of shit happening
Islam: If shit happens, it is the will of Allah
Jehove priče: Knock, knock: shit happens
Krščanstvo: Love your shit as yourself
Samo eno pesem znam zaigrati na harmoniko,
a je tudi ta remake zgodovine.
Bris mojega bolnega zajca sem poslala na Dunaj,
bolnega svetníka pa – v Rim.
Kot Ingeborg Bachmann se tudi vsak rezervni del
vrača domov v tujem vozilu.
Bivanje, zleknjeno na mrtvaškem vozu,
pred katerim žìvi na drugi stekla snamejo klobuk
in mu mahajo, kot takrat, ko se je rodil: Pa, pa.
Ko se je ljubljeni vrnil iz Carigrada z rumenimi kutinami,
se mu je Fatima z onega sveta kislo nasmehnila.
Razlika med človekom in Bogom, dragi moj, je samo ena:
Človek najprej najde pa potem izgubi.
Bog najprej izgubi in potem najde.

Pesmi iz pesniške zbirke pH nevtralna za življenje in smrt (Cankarjeva, Ljubljana, 2012, prevod iz makedonščine Aleš Mustar)



ROBERT PERIŠIĆ se je rodil leta 1969 v Splitu. Prvo knjigo poezije Dvorec, Amerika je objavil leta 1995. Je avtor zbirke kratkih zgodb Lahko pljuneš tistega, ki bo vprašal o nas (1999) in Groza in veliki stroški (2002) ter romana Naš človek na terenu (2007, nagrada Jutarnjega lista za najboljši roman leta). Njegovo odmevno dramo Kultura v predmestju je leta 2000 izvedlo Dramsko gledališče Gavella, po njegovem scenariju 100 minut Slave pa je Dalibor Matanić posnel celovečerni film (2004). Leta 2011 je izdal avtobiografsko knjigo Uvod v smešni ples. Ob koncu lanskega leta je izšla njegova druga zbirka pesmi Enkrat kasneje.
Je dolgoletni kolumnist in literarni kritik tednika Globus, piše pa tudi za druge medije. Živi v Zagrebu kot svobodni književnik.


kasneje

ženska je počasi umirala v njem
ni dobro opisovati njenih oči
niz žarnic ob obali, restavracije
ki jih je kasneje pometla soldateska
ženska je umirala počasi, kakor radij
in zahodi so lepi, resni
nad mestom ki ga je zgrizel
spomin
novo življenje
govor radija v praznem stanovanju
pod jalovimi oblaki
zaustavljenimi na fotografiji dokler zastava plapola
ženska je umirala počasi
ni odgovarjal na pisma
preganjan z razstavami psov, držanjem prvakov, lajanjem številk

nekajkrat se je odselil
sovraštvo brez objekta
zgrizla je njegovo telo, konstrukcijo in okvir
lutke, dež, kabli, plastične vrečke, sonce, dom
mogoče morje
ženska je umirala počasi
gledajoč Jadran
zahodi so bili krasni, resni, kakor kri v vodi


---

vpliv meseca na morilce
je ničen
ekrani v ovčjih kožuhih
skačejo po gričih in zelenih
dolinah kakor kresne kresnice nad gumijastim ognjem
svetlobi vedno napišejo neko ime
dražijo kožico, vršiček
globoki rog, nežno roženico
dokler jezik ne pobeli
ne popizdi za ekologijo
se spominja žrtev kakor onesnaženja
naj izkrvavijo nekje drugje
včasih je turbo seks toda
naj izkrvavijo nekje drugje
ko dobri ljudje na varnem čakajo ljubezen
in vojaški pasulj
in vse prihaja odzgoraj

stvari počasi prihajajo na svoje

in vrabec, navaden, domač
ker uničuje škodljive vrste
je koristen
čeprav zna na sadju narediti veliko škode
in pramen je primitiven, pozno zrel, večinoma
dolgorepa domača vrsta, z rogovi ali brez
njih. obraz, čeljust in spodnji deli nog
so pokriti s kratko dlako, drugi z mešano
volno.
koristna je.


---

Komuniciraj.
Glej televizijo. Nikoli ne ostani sam z demonom. Delaj se
da ga ni: pusti norca naj trka … Mogoče bo odšel in se nikoli ne bo
vrnil. Pusti maškare naj zvonijo pred vrati.
Če odpreš, jim daj kovanec.
Spoštuj ta opozorila.
Ne verjemi amaterjem. Čim več se pogovarjaj po telefonu. Nikoli
ne ugasni mobitela.
Ostani v kontaktu s sorodniki. Neomejeno ogovarjaj.
Priključi se brezžično.
Zavaruj se.
Ko ni drugega razmišljaj o denarju. To te bo spravilo v gibanje.
Drugače, pusti profesionalcem naj uredijo zadevo.
Imej službo. Po možnosti stanovanje.
Jej toplo. Odjebi dogodke iz otroštva.
Opusti svoje fiksne ideje.
Naj te nič ne obseda.
Niti seks ne.
Ne analiziraj sanj.
Ne beri Freuda.
Izogibaj se pornografiji.
Skušaj onanirati normalno.
Ne zamišljaj si sranja. Ne misli na raka.
Skušaj pozabiti tisto, kar se je zgodilo.
Ne hodi v tej smeri.
Ne ubijaj se.
Smrt prepusti profesionalcem.
Ne misli na to.
Za vsak primer, bodi povsem omrežen. Kajti mogoče te bo strah
potegnil skozi prazna mesta, ti izbil jetra in zrak … Mogoče se ti
možgani pregrejejo … Mogoče se boš enostavno razpel, kakor bog,
a nisi bog.
Ne kadi. Pomisli na ves ta rust naokrog.
Ne odpiraj manijaku.
Izmisli načine, vgradi kamere.
Bodi non – stop na očeh.
Imej shranjene številke.
Izključi naključja.
Izogibaj se halucinogenemu.
Tudi staršem.

Ne glej v meso.
Imej družino, otroke.
Bodi na tekočem. Listaj časopis.
Razmišljaj ekološko. Najdi satelit brez napak. Uniči motnje.
Zasuj pekel in vse asfaltiraj. Potem se tukaj ležerno sprehajaj, v obleki,
ki te dela mlajšega.
Ne ukvarjaj se s pesništvom.
Ne drgetaj.
Ne pij.
Uporabljaj kondom, kreme, bodi točen, bodi profi.
Jej vitamine.
Poslušaj radio, informiraj se. Skušaj izvedeti, za kaj gre.
Pojdi na volitve. Bodi tukaj. Ne potikaj se po mestu brez potrebe. Ne vem
kaj naj ti še rečem. Poskušaj.

Prevedel Jurij Hudolin

Vstopnina 2 €.



Vzpostavljeno iz »http://www.kud.si/index.php/Urnik«

Stran je bila naložena 9.745.237-krat. Čas zadnje spremembe: 10:06, 21 maj 2016.

KUD FRANCE PREŠEREN je kulturno umetniško društvo, ki s svojo neprofitno programsko politiko odprtega socialnega prostora podpira kakovostno, drugačno in še neuveljavljeno kulturo.

Je prostor, kjer že od daljnega leta 1919 posamezniki in skupine oblikujejo in izražajo svoje interese na kulturnem, umetniškem, izobraževalnem, sociološkem in tehničnem področju. Posebno skrb posvečamo depriviligiranim skupinam in želimo s tem spodbujati in razvijati večjo strpnost in spoštovanje drugačnosti.

Na oblikovanje naših aktivnosti, vzdušja in podobe društva v veliki meri vpliva tudi povezovanje med obiskovalci naših prireditev in ustvarjalci ter izvajalci programa.

KUD združuje lutkovni in gledališki program za otroke in odrasle, koncerte različnih glasbenih zvrsti, razstave, predavanja, literarne večere, seminarje, okrogle mize in delavnice ter razne performanse. Prireditve v KUDu nudijo razgiban, kvaliteten in sproščen kulturni program.

V poletnih mesecih KUD objavi razpis za razstave in programe v naslednjem letu. Udeležijo se ga lahko vsi, ki želijo sooblikovati kulturno ponudbo KUDa.

RAZSTAVLJAMO

Trenutno ni razstav!

NOVIČNIK

KRONOLOG

januar 2013
PTSČPSN
 
 
februar 2013
PTSČPSN
 
 
marec 2013
PTSČPSN
 

POGANJA: