Martín López–Vega se je rodil v kraju Llanes v Asturiji, na univerzi v Oviedu je diplomiral iz španščine. Tam se je vključil v umetniški krožek »Oliver«. Člani tega krožka so se zbirali v neki kavarni v asturijskem glavnem mestu. Je avtor številnih pesniških zbirk in proznih del. Piše v kastiljščini in asturijščini. Za zbirko Objetos robados (Ukradeni predmeti), 1994, je prejel Premio Austurias Joven de Poesia. Sledile so ji zbirke Traversias (Poti), 1996, La emboscada (Zaseda), 1999, Arbol desconocido (Neznano drevo), 2002, in Extracción de la piedra de la cordura (Ruvanje kamna modrosti)., 2007. Leta 2007 je objavil svojo doslej zadnjo zbirko Gajos (Režnji). Gre za nekakšen izbor kratkih pesmi, v katerih govori o svoji melanholiji (»žival sem nagnjena k elegiji«), človekovi brezbrižnosti, minevanju časa, ljubezni Objavil je tudi dve knjigi zgodb in člankov, in sicer leta 1997 Cartas portuguesas (Portugalska pisma) in 1998 Los desvanes del mundo (Podstrešja sveta). Sodeluje pri različnih asturijskih literarnih revijah, zdaj ureja revijo Reloj de arena (Peščena ura).
Vegova poezija se navezuje na likovno realistično tradicijo. Snov njegove poezije je njegovo lastno življenje, osebna občutja in misli, ki jih raziskuje z metodo, ki jo definira kot »netočna mehanika«. Pogosto brez reda našteva posameznosti iz svojega življenja, kar ustvarja prepričljiv vtis izkustvene resničnosti. Ta fragmentacija daje njegovim pesmim skoraj skrivnostni značaj, ki se ga ne da vedno prepoznati. Največkrat pesnik govori o obisku tujih krajev, mest, barov, kavarn, železniških postaj. Rad se vrača v ruralno okolje, ki mu pomeni pribežališče pred samoto in stiskami. Njegova poezija je v bistvu melanholična. V njej izraža svoj strah pred smrtjo in žalost zaradi časa, ki vse odnaša in se je težko upirati njegovemu nasilju. Vega je pesnik trenutkov, ki jih je delil z drugimi, zakaj življenje »brez drugih« je nesmiselno. Njegova poetika precej dolguje pesnikom vse od latinskih in grških klasikov, kot so Horacij, Katul in Sapfo, do portugalskega Pessoe, argentinskega Borgesa, grškega Kavafisa in celo kitajskih lirikov Li Poa in Tu Fuja.

Belgijski pesnik Willie Verhegghe se je rodil v Denderleeuwu v Flandriji leta 1947. Študiral novinarstvo v Maison de la Presse v Bruslju.
Je avtor 26 pesniških zbirk, romana in antologije pesmi, posvečenih športu v nizozemski in flamski literaturi (skupaj s Pascalom Delheyem z Univerze v Louvainu).
Danes velja Willie Verhegghe morda za enega najbolj družbeno angažiranih pesnikov na Flamskem (med drugim je napisal tri zbirke, katerih zaslužek je namenil umsko prizadetim, ter dve zbirki s protivojno tematiko)

Delo Tomaža Šalamuna – rojenega leta 1941 v Zagrebu – zlasti njegova antologijska pesniška knjiga Poker (1966), pomeni mejnik v slovenski poeziji, nekateri pa ga imajo tudi za enega od temeljnih stebrov slovenskega modernizma. V 60. letih je sodeloval pri vseh pomembnejših avantgardnih projektih, povezan pa je bil tudi z legendarno skupino OHO. V svojih številnih pesniških knjigah je med najbolj plodovitimi pisci. Še vedno sledi temeljnemu modernističnemu načelu osvobojene pesniške igre in nadrealističnega nizanja podob, vedno na meji, da zdrsnejo v relativizem, čeprav jih zaznamuje močna satirična nota.
Doslej je objavil preko štirideset pesniških knjig. Šalamun je verjetno najbolj prevajan slovenski avtor. Poleg številnih objav v različnih tujejezičnih revijah so njegove knjige prevedene v osemnajst jezikov.
Posvečal se je tudi prevajanju, zlasti angleške in francoske proze. Med drugim je prevedel dela A. Dumasa st. (Dvajset let pozneje, 1969), S. de Beauvoir (Mandarini, 1971) in Donleavyja (Neprijetne blaženosti Balthasatrja B., 1980).
Za svoje delo je doslej prejel nagrado Prešernovega sklada (1973), Jenkovo nagrado (1988) in leta 1999 veliko Prešernovo nagrado. Je izredni član SAZU in dobitnik več mednarodnih pesniških nagrad.