Gre za kolaže, ki so narejeni iz fotografij, objavljenih v ženskih revijah. Predvsem so to reklamne fotografije, za kreme, parfume oblačila ipd. Ready-made, na nek način, s svojo risbo in sliko dodam vsebino. Gre za kritiko sodobne družbe, v kateri je ženska hkrati potrošnik nekih produktov, ki služijo vzpostavljanju določenega lepotnega kanona in hkrati žrtev teh zahtev in lastne potrošnje. Kdo je ženska, kakšna je ženska, kakšna bi morala biti ženska, kakšna ženska želi biti, kako dojemamo žensko moški, kako se dojemajo same, kaj je "žensko" in kaj je "žensko" po merilih te družbe. Je ženska perica, ljubica, mati ... S kombiniranjem različnih reklamnih fotografij ustvarim podobe "popolnih" žensk, ki to niso. Dokazujem, da so lahko vse ženske enake, tako kot nas oglaševanje prepričuje, da bi morali biti vsi enaki, imeti enake potrebe, pa najsibodi probiotični jogurt ali pa maskara za oči.

An exhibition of collages made from photographs published in women’s magazines. They are mainly advertising photos, for creams, perfumes, clothes etc. Ready-made, in some way, and I add substance with my drawing and painting. It is a critique of modern society in which women are both consumers of certain products that serve to establish a particular canon of beauty, and at the same time victims of these demands and their own consumption. Who is a woman, what is a woman like, what should a woman be like, what does a woman want to be like, how do men regard women, how they see themselves, what is “feminine” and what is “feminine” by the criteria of this society. Is a woman a washerwoman, a lover, a mother…? Using a combination of various advertising photographs I create images of “perfect” women, who are not perfect. I show how all women can be identical, just as advertising assures us that everyone should be identical, with the same needs, be it probiotic yoghurt or mascara.

Ženska

Kaj je ženska? Kdo je ženska? Kakšna je ženska? Kaj naj bi bila ženska? Kakšna bi morala biti? Kakšna želi biti? Kaj ženska hoče? Si še vedno želi tisto, kar bi si morala želeti? Kako žensko vidijo moški? Si ženske zares želimo biti tisto, kar si drugi želijo, da bi bile? In nenazadnje kako ženske gledamo na ženske? Smo morda same ponotranjile perspektivo moškega pogleda?

Ženska je marsikaj. Predvsem pa je nenehno izpostavljena pogledu. Izpostavljena je na ogled in oceni. Pogledu drugega in njegovi oblasti. Pogledu, ki ji narekuje njeno lastno podobo. Pogledu, ki vlada njenemu telesu.

Biti viden vselej pomeni biti opazovan, biti nadzorovan, biti vladan. Pod mehanizmom pogleda je ženska vpeta v neustavljivo kolesje disciplinske oblasti. Oblasti, ki jo s svojim pogledom venomer lepi na paradigmatske podobe ženskosti.

Oblast pogleda, katere nosilka je ona sama, ji ukazuje, jo določa, ji predpisuje.

Kot je zapisala Sandra Lee Bartky: "V sodobni patriarhalni kulturi v zavesti večine žensk prebiva panoptični moški opazovalec ... ženska je nenehno izpostavljena njegovemu pogledu in sodbi, ženska živi svoje telo, kot ga vidijo drugi." Opazovalec je anonimni, patriarhalni drugi. Je povsod in hkrati ni določen. Pa vendar nadzoruje, vsiljuje, predpisuje, sodi, poveljuje. Je pogled, ki me gleda. Moje telo, te roke, te noge, ta obraz. Mene.

Je pogled "drugega" na žensko, ki me na vsakem koraku spremlja in mi s svojo prisotnostjo ukazuje, kdo in kakšna moram biti.

Je pogled, ki se razkriva tudi skozi medijske podobe, ki določajo, recimo grobo, standarde. Te "popolne" podobe, ki tukaj, zdaj in na vsakem koraku nemo zrejo v nas, pa so zgolj naša ogledala. Ja, drugi so naša ogledala. Vendar je hkrati vsak izmed nas ogledalo drugim.

Žensko telo je konstrukt; tudi medijski konstrukt, na katerega tiho pristajamo.

Konstrukt, ki vsiljuje lažne podobe in propagira stereotipe. In nenazadnje producira željo. Željo po idealnem telesu. Pa vendar; ali ni idealno telo tisto, ki ga ni?

Želja pa ostaja to, kar je. Želja.

Ženska si mora želeti biti vse. Ženska mora biti vse. Vse, razen ona sama.

Pa je esenca ženske res zgolj v tistem, kar vidimo? Bi morala biti? Tisto, kar nam vsiljivo prikazujejo neme podobe ženskih teles in neartikulirani ženski glasovi, za katere bi bilo še vedno bolje, da jih ne bi bilo?

Torej. Ali ni morebiti končno potrebno iz distance in nove perspektive ugledati samo perspektivo, iz katere gledamo? Spregledati do zdaj odsotno perspektivo? In uzreti tisto, kar nam je vsem najbolj na očeh, pa je bilo ravno zaradi bližine ves čas skrito?

Spregledati našo lastno zaslepitev.

             Martina Černe