Dobrodušni in malce debelušni Strahec je zavandral na kmetijo z dobro namero, da bo nekoga prestrašil. Sreča kokoško, ki je tako pogumna, da se Strahca niti malo ne boji. Zakaj le? A jo bo pojedel? Ne. A jo bo »nabunkal«? Ne. A ji bo naredil še kaj hujšega? Ne, ne in še enkrat ne. Zakaj bi se ga torej bala? Ona se boji le mačka. Ker ji bo oskubil vse perje in jo pohrustal. In maček? Tudi ta korenjak se Strahca niti malo ne boji. Saj ve, da je Strah znotraj votel, okrog in okrog ga pa nič ni. On se boji kužka. Ker bi ga ta pogrizel. In kuža? Tudi ta se čisto nič ne trese, ko spozna slavnega Strahca. Kaj pa otroci? Se ga bodo vsaj oni usmilili ter malo zakričali, ko jih bo skušal prestrašiti? Ali pa se bodo le smejali? In kaj bo Strahec potem sploh počel, če se ga nihče ne bo več bal? Kdo ga bo zaposlil? Kam bo odšel?

Vse to in še več se bo mladim gledalcem razkrilo v igrani predstavi Strahec. Predstava je poučne in vzgojne narave. Skozi umetnost se ukvarja z otroki, z njihovimi strahovi ob spoznavanju novega in drugačnega, razvija pa tudi raziskovalni duh, ki je otrokom ob njihovem razvoju še kako potreben.

Otrokova čustva se razlikujejo od čustev odraslih. Največkrat jih otrok izraža brez zavor. Odrasli pa pogosto ne znamo oceniti intenzivnosti otrokovih čustev ter reagiramo na izbruhe joka s posmehovanjem, kaznovanjem, ignoriranjem ali pa s pretiranim iskanjem vzroka. Vse take metode stanje samo poslabšajo. Namesto tega bi bilo bolje, da bi pomagali otroku dojeti, zakaj otrok čuti, tako kot čuti, in kaj je v resnici povzročilo tako stanje.

Strah povzročajo nove in nenavadne stvari, še posebej, če se 'novo' pojavi nepričakovano in nenadoma. In otrok joče. Zakaj? Ker ga je strah. Njegov 'jaz' govori z jezikom nezavednega - preko telesnih občutkov, sanj ali tesnob. Strah ga je na primer, da je v sobi polno pošasti. Strah ga je teme, kužkov, mišk, višine, gozda …

Prisluhnimo otrokovim strahovom in temu, kar nam hoče povedati! To niso le muhe malih razvajenčkov, pač pa skrbi, ki jih otroci prenesejo na neko drugo področje. To 'drugo področje' je lahko pod posteljo, za drevesom, v temni sobi, v sanjah, itd.

Majhen otrok se počuti varnega ob svojih starših in v okolju, ki ga dobro pozna in mu je domače. Če pa se od mamice in očka oddalji, se ustraši, da ga bosta zapustila. To je čustvo, ki temelji na realnem stanju. Starša prideta nazaj in vsi strahovi se izkažejo za izmišljene in nične. Otroka je potrebno osvoboditi strahu, saj bi sicer trpela njegova žilica raziskovanja, s tem pa bi posledično trpel tudi njegov razvoj in normalno dojemanje sveta okoli njega. Zaradi vpliva, ki ga ima lahko strah na vedenje in psihosocialni razvoj otroka, moramo temu področju posvetiti kar največ pozornosti in pozitivnih prizadevanj, saj je strah - tako kot vsako drugo čustvo - nujno potreben za normalen razvoj naših miselnih sposobnosti.

Premiera na Ptuju: MG Ptuj – 14. september 2009 ob 17h Premiera v Ljubljani: KUD France Prešeren - 18. september 2009 ob 18h