The Ponys iz Čikaga so se na glasbeni sceni pojavili leta 2001, ko sta kitarist in pevec Jered Gummere in basistka Melissa Elias našla ustrezno ritmično oporo v bobnarju Nathanu Jerdeju. Klubskim nastopom po Čikagu in okolici sta v letu 2002 sledili dve singl plošči za založbi Big Neck in Contaminated, ki sta vzbudili pozornost Larryja Hardyja, šefa založbe In the Red, ki jih je prepričal k temu, da so triu priključili klaviaturista in kitarista Iana Adamsa, ter jim najprej izdal tretji singl, v začetku leta pa tudi prvi LP Laced With Romance, ki je požel množico navdušenih kritik, New Musical Express pa je njihov zvok pohvalil kot »…mešanico post-punkerskega odrezavosti, uho parajočih orgelskih zvokov in brezčasnega najstniškega renčanja.« Leto dni po prvi so posneli drugo ploščo, producent plošče je bil tokrat Steve Albini. Plošča z naslovom Celebration Castle je izšla maja 2005 in je še boljše kot prva predstavila glasbeno moč benda in mojstrsko obvladovanje infuziranja garažnorokerske ideje in tehnike v t. i. post-punk. Tik pred izidom plošče je skupino zapustil klaviaturist Ian Adams – ugotovil je, da brezkončne turneje niso zanj - ki ga je nadomestil kitarist Brian Case. Ta sprememba je poživila njihovo glasbeno podobo, njihov zvok pa je postal čvrstejši in radikalnejši. Občasne artistične eskapade, ki so bile zasluga Iana Adamsa, je po novem nadomestil čist in intenziven soničen hrup dveh kitar. V spremenjeni zasedbi in z okrepljenim zvokom so prišli The Ponys v roke založbi Matador Records in za njih posneli svojo tretjo ploščo Turn the Lights Out. Za razliko od njihovih prvih dveh plošč, ki sta ju sproducirali dve znani rokerski producentski imeni (Jim Diamond, Steve Albini), pa so ploščo Turn the Lights Out sproducirali sami člani benda ob pomoči Johna Agnella. Rezultat je bil precej bolj »čista in disciplinirana plošča«, ki pa ohranja njihov izvorni zvok, znotraj katerega se oba kitarista pokažeta v najboljši luči kot odličen in impresiven kitarski par, basistka in bobnar pa sta jima s svojim hipnotičnim ritmom v oporo in vodilo pri njunih kitarskih izletih. Turn The Lights Out je plošča, ki v vseh pogledih predstavlja The Ponys v najboljši luči, in je v glasbenem in vsebinskem smislu njihova najmočnejša plošča, hkrati pa tudi njihov najbolj zrel in tehnično popoln album, ki mu kljub temu ne manjka ostrine in garažarsko rokerske pristnosti in dokazuje, da so The Ponys ena izmed najboljših živih rokerskih zasedb na svetu.

Pred The Ponys nas bojo ogreli in razvneli dolenjski PODŽLEJBN iz Dolenjskih Toplic, ki jim nekateri pravijo kar dolenjski AC/DC…. Skupina deluje od leta 2002, od takrat se njene hardrockerske smernice ne spreminjajo, saj ostajajo trdno zapriseženi hard rocku v stilu AC DC, Motorhead in Led Zeppelin. Zasedba: Krtk(kitara in vokal), Vicko (kitara), Hrbati (bobni), Arni (bass).

Recenzija plošče THE PONYS Celebration Castle (In The Red, 2005) na RADIU ŠTUDENT:

Čikaški kvartet Ponys je začel glasbeno pot leta 2001 in do lani je razprodal vse tri uvodne single, ki so izšli za založbe Contaminated, Big Neck in In The Red. Lastnik slednje, Larry Hardy, se je zelo zagrel za Ponys in jim lani izdal še prvenec, Laced With Romance, s katerim se je skupina prebila iz ameriškega rockovskega podtalja. Nase je pritegnila pozornost s pristnim križancem garažnega rocka in post-punka v eni osebi. V času, ko smo priče številnim rivajvlom, ki prej dolgočasijo, kot pa navdušujejo, je kvartet Ponys ponudil prepleteno glasbeno govorico zapuščine garažnega in psihedeličnega rocka 60. let z artističnimi izleti punkovskega naboja s konca 70. let in post-punkovskimi elementi s preloma 70. v 80. leta. Takšno spogledovanje razkriva potencial tega mladega čikaškega benda, ki ga ne moremo takoj prišteti k plemenu čikaških skupin. Prej bi njegove korenine iskali v New Yorku ali Angliji kot pa v vetrovnem mestu drznih in matematično natančnih kitar. K poudarjeni garažni podobi prvenca je svoj kos pogače dodal detroitski producentski guru Jim Diamond, ki ni in ni mogel skriti svoje prisotnosti za mešalno mizo pri izoblikovanju zvočne slike Ponys. Ta je bila surova in za prvi odločnejši korak skupine v svet dovolj nedorečena, da bi vedeli, kaj bo naslednja poteza skupine.

Le dobro leto po snemanju prvenca se je skupina Ponys odločila za drugi album. Tokrat se je skupina zatekla k Stevu Albiniju. Če je Diamondov studio Ghetto definiral prvenec, je drugi album Ponys dobil svojo podobo v Albinijevem Electrical Audio studiu. Bolj kot prisotnost Albinija pri snemanju albuma Celebration Castle je izstopajoče dozorevanje skupine Ponys, ki je − kot vse kaže − po prvencu začela piliti glasbeno govorico in se pretvorila v svojevrsten odgovor na prevlado postpunkovskega rivajvla v zadnjih letih. Morda ima skupina celo svetlejšo prihodnost na tej strani velike luže kot doma, sploh pa v Angliji, na katero se obrača s poudarjenim angleškim akcentom, vsekakor pa v njeni glasbi zasledimo veliko več ustvarjalnega potenciala kot v številnih novodobnih postpunkovskih skupinah. Tisto, kar jo dela tako drugačno, je njena drznost, s katero nas draži iz skladbe v skladbo, že spet pa ostaja nedorečena v svojem sprehajanju med garažnim rockom in post-punkom, med milozvočjem in kitarskim hrupom. Z albumom Celebration Castle se je vaga nagnila na stran post-punkovskih elementov, med katerimi izstopa naslanjanje na sladke drobtinice Cure, My Bloody Valentine, Joy Division oz. New Order. Z bolj treznim in zrelim elanom se ni odrekla rockovski ostrini, ki jo velikokrat na kratko zamenja s kitarsko psihedelijo Spacemen 3 ali Sonic Youth.

Deset pesmi se na albumu Celebration Castle zvrsti kot homogena celota in doseže pravi katarzični višek na samem koncu s stonesovsko nabrito pesmijo Get Black, s She's Broken, ki še kako spomni na Sleater-Kinney, in s psihedeličnim izbruhom zaključne Ferocious. Ponys so naredili velik korak naprej, vsekakor pa jim manjka nekaj prepoznavnega, nekaj samosvojega, nekaj, kar bi jih ločilo od večine aktualnih in tudi že v zgodovino zapisanih imen. Ponys so na dobri raziskovalni poti, da izskočijo iz tega povprečja, samo še formulo morajo odkriti oziroma pred njo so številni poskusi, da bi prišli do nje.

                                                                 BIGor