ESP je šest let nabiral izkušnje, nastopali so na skoraj tristo predstavah letno! Igrali so povsod- v kavarnah, na festivalih, v Hollywoodskih klubih s slavnimi rokerji.
Kmalu so nastopili na turneji Johnny Winterja kot predskupina. Njihovo ime se je hitro širilo po svetu, kmalu jih je pod drobnogled vzela tudi založba Evidence Records.
Odkritelj bluesa Dick Shurman je pomagal dodelati Sardinasov prvenec leta 1999 ( Treat Me Right). Na drugem albumu je bilo možno slišati še več Sardinasove predanosti bluesu, a istočasno znamko, pod katero se tudi prodaja: blues- rock.
Kritiki postavljajo ob bok Sardinasu še dva glasbenika, ki naj bi gojila podoben slog: Alastair Greene in Candye Cane.
Najboljše ocene kritikov sta dobila zadnji in prvi Sardinasov album- torej Treat Me Right in Eric Sardinas& Big Motor.
Kritiki kitaristov na ameriški glasbeni sceni se strinjajo, da Eric pooseblja modernega in naprednega kitarista, ki v sebi nosi veliko bluesa. Navdušuje z mešanjem ritma in energijo na nastopih, ki jo nekateri primerjajo s skupino AC/DC. Prebivalec Hollywooda slovi po svoji psihični trdnosti, stilsko vedno podobni obleki in kavbojskim klobukom. Na hrbtu ima veliko tetovažo, in sicer podobo kače ter sporočilo »spoštuj tradicije«.
Na www.guitarplayer.com ga označujejo kot redko kombinacijo spreminjajočega se glasbenika v sodobnosti. Enega večjih uspehov je Sardinas dosegel tudi, ko se je njegov album Black Pearls uvrstil na 11. mesto Billboardovih Top Blues Albums chart leta 2004. Leta 2006 se je Sardinas pojavil v Meat Loafovem Bat Out of Hell III.
Eric svoj uspeh povezuje s tem, da je kmalu začel igrati kitaro in spremljati koncerte. Eden izmed prvih koncertov, ki ga je navdušil, je bil Elvis z Ronnie Tutt. Ker nikoli ni imel pravih lekcij učenja kitare, se je kot levičar naučil igrati z desnico kakor se pač je. Sam pravi, da ima hiter ritem, ker je leva roka njegova močna roka. Ne ozira se preveč na tehniko-le igra, kot čuti.
V mladih letih je poslušal skorajda vse. Oboževal je tiste, ki so kitaro potiskali v ospredje melodij. Ko je odkril, da blues nazaduje, si je kupil nekaj najboljših albumov in se začel učiti.
Kot trdi, igra samosvojo vrsto bluesa, ki temelji na inspiraciji. Meni, da ljudje preveč govorijo o njegovih oblekah. Zaveda se, da so kritike del njegovega posla, vendar ga to nič ne moti.
Uživa v tem, da je del močne konkurence v bluesu. Ker je prilagodljiv, igra tako kot meni, da je primerno za priložnost. Na zanimiv način razloži, zakaj ima na hrbtu napis »spoštuj tradicije«: če gre igrati v kavarno, se bo prilagodil tamkajšnjemu vzdušju. Če igra na velikem koncertu, ne bo varčeval z energijo, saj mora vse vložiti v ogromno množico. In tako spoštuje vse, ki jim igra in kraje, kjer nastopa.