Center za slovensko književnost / zbirka Aleph

VINKO MODERNDOFER: Razhajanja
avtor Vinko Moderndorfer in recenzent Boris A. Novak
LUCIJA STEPANČIČ: Sedem let
avorica Lucija Stepančič

Društvo Škuc / zbirka Lambda

ERICA FISCHER: Aimeé & Jaguar
avtorica Erica Fischer in prevajalka Irena Samide
MARY DORCEY: Hrup iz lope
avtorica Mary Dorcey in prevajalka Suzana Tratnik
RIEKO MATSUURA: Natural Woman
prevajalec Iztok Ilc
HERVÉ GUIBERT: Nor na Vincenta
prevajalec Brane Mozetič
GUILLAUME DUSTAN: Močnejše od mene
prevajalec Brane Mozetič

VINKO MODERNDORFER: RAZHAJANJA
Vinko Möderndorfer je »umetniški poliglot«: pesnik, dramatik, prozaist in esejist, avtor del za otroke in mladino, gledališki, radijski, televizijski in filmski režiser.
Zbirka Razhajanja po eni strani nadaljuje in razvija jezikovne postopke, značilne za dosedanjo Möderndorferjevo liriko, po drugi strani pa pomeni radikalen prelom, ki odpira novo razsežnost eksistencialne in jezikovne izkušnje. Popolna odkritost – dobesedno razgaljena izpovednost – je vrgla avtorja iz dosedanjih, znanih kolesnic v drzen in divji izraz. Intenzivnost čustva je zahtevala raziskavo pesniškega jezika in je rezultirala v inovativni govorici, svežem in plodnem izraznem registru. V nasprotju s prejšnjo Möderndorferjevo poezijo, ki je pogosto temeljila na vélikih, abstraktnih besedah, so Razhajanja zgrajena na čutni nazornosti podob, ki je liriki imanentna.
Čustveni učinek pesmi je toliko močnejši, ker je ob vsej siloviti izpovedni direktnosti posredovan s pomočjo ironije in samoironije. Skozi boleče izrekanje slovesa kot usode in resnice erotične zveze pa Möderndorfer zapoje hvalnico enkratnemu, neponovljivemu čudežu slehernega ljubezenskega trenutka. Pred slovesom je združitev, ekstatični vrhunec življenja. Zato elegična intonacija Razhajanj vsebuje tudi himnične tone.
Slovenska poezija se od Prešerna do današnjih dni ponaša z izjemno lepo in razvejano ljubezensko liriko. Vinko Möderndorfer jo je obogatil z novo možnostjo – veristično pesniško izreko, ki je v isti sapi okrutna in nežna, duhovita in pretresljiva, predvsem pa pristna.

LUCIJA STEPANČIČ: SEDEM LET
Izbor iz knjižnih recenzij prinaša prispevke, napisane in objavljene v letih 1999–2006 v reviji Sodobnost, v Književnih listih ter na Dnevnikovi kulturni strani. Obravnavane so vse zvrsti sodobnega pisanja, tako poezija in proza kot tudi esejistika in potopisje. Med avtorji in avtoricami se pojavljajo klasiki skupaj s povsem svežimi odkritji, glavnino pa predstavljajo odmevna imena, ki so s svojimi novitetami zaznamovala preteklih sedem let. Izbor je zasnovan s poudarkom na literarnih svetovih in bralskem hedonizmu ter pomeni povabilo k bralski pustolovščini.
Lucija Stepančič je leta 2003 za svoje delo prejela Stritarjevo nagrado.

ERICA FISCHER: AIMÉE & JAGUAR
Največja uspešnica avstrijske pisateljice, novinarke, aktivistke, soustanoviteljice avstrijskega Novega ženskega gibanja (Neue Frauenbewegung) in prevajalke Erice Fischer (roj. 1943) je prav roman Aimée & Jaguar. Doslej je bil preveden v sedemnajst jezikov, po njem je posnet tudi odmeven film z Mario Schrader in Juliane Köhler v glavnih vlogah. Zgodba se dogaja v Berlinu med drugo svetovno vojno, glavni akterki sta atraktivna črnolasa Judinja Felice (Jaguar) in svetlolasa Nemka Lilly (Aimée), poročena mati štirih otrok. Roman, ki temelji na resnični zgodbi, je bogato dokumentiran z originalnimi pismi, pesmimi, dnevniškimi zapiski in pričevanji, poleg pretresljive ljubezenske zgodbe pa na najbolj neposreden način predstavlja javno in zasebno sfero t. i. judovskega vprašanja. Prepričljiva, avtentična, večglasna in hkrati zelo intimna pripoved.

MARY DORCEY: HRUP IZ LOPE
Pisava irske pesnice in pisateljice Mary Dorcey (Dublin, 1950) sodi v prelomno pripovedništvo osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, ki je tematiziralo feminizem, rasizem, lezbištvo in raznolikost ženske identitete v vsakdanjem življenju. Z nagrajeno in večkrat ponatisnjeno zbirko kratkih zgodb Hrup iz lope (1988) je začela ustvarjati takrat nove družinske scenarije in prikazovati družbene boje, ki jih bijejo irske ženske, še zlasti lezbijke po izstopu iz vsakdanjega heteroseksualnega in patriarhalnega sveta. Zgodbe opisujejo tudi številne, skoraj neprepoznavne konfrontacije z angleškim rasizmom, zlasti pa z negativno tradicijo nasilja v družini, ki velja za povsem samoumevno, upor proti njemu pa za družbeni prekršek in žensko neotesanost.

RIEKO MATSUURA: NATURAL WOMAN
Japonska pisateljica Rieko Matsuura (1958) je na univerzi Aoyama Gakuin v Tokiu diplomirala iz francoske književnosti. Kot pisateljica je debitirala z novelo Dan žalovanja (1980), ki jo lahko beremo tudi v slovenskem prevodu v zbirki Najdeno v Tokiu (prevajalka Barbara Mlakar). Druga bolj znana dela so Sebastijan (1981), Učna leta palca P (1993) in Obratna verzija (2000). Piše tudi eseje.
Dogajanje v romanu Natural Woman (1987) se vrti okoli mlade risarke stripov Yōko in njenih ljubezenskih prigod z dekleti. Pripoved uokviri tri scene iz njenega življenja, tri erotične izkušnje, polne boleče ljubezenske energije. V njih najdemo vse: zaljubljenost, spolnost, strast in sadomazohizem. Yōko se vrne v času nazaj, se živo spominja preteklih ljubezni ter jih analizira. Pisateljica v natančnem in surovem stilu opisuje ženske, ki se opazujejo, borijo, si želijo druga druge in strastno stremijo po zlitju v eno. Glavna junakinja je mlada, osvobojena ženska, brez kakršnihkoli referenc na družino in staromodno tradicijo, a njena neodvisnost je zgolj fasada, saj je podrejena telesnemu poželenju in zapletenim odnosom s prijateljicami.

HERVÉ GUIBERT: NOR NA VINCENTA
Hervé Guibert (1955–1991) je avtor številnih romanov, novel, fotoromanov, knjig fotografij, zbirk esejev in člankov o fotografiji, filmskega scenarija, gledaliških tekstov in video filma, ki jih vse združuje njegova obsesivna želja kar najbolj zmanjšati razliko med osebno izkušnjo stvarnosti in umetniškim delom. Na to je nedvomno vplivalo njegovo dolgoletno delo časopisnega poročevalca in fotografa. Že njegova zgodnja dela so slikala in secirala najožji krog sorodnikov in prijateljev, včasih pospremljena celo s fotografijami. V romanu Mes parents (Moji starši) recimo razkrije materino željo, da bi se ga v času nosečnosti znebila, v pričujočem kratkem romanu Nor na Vincenta pa piše dnevnik svojega odnosa s fantom, od katerega naj bi se ukužil z virusom HIV. Tematika okužbe in aidsa je postala središče njegovega nadaljnega dela – v prvi vrsti romaneskne trilogije o aidsu, za posledicami katerega je avtor kmalu umrl. Prvi del Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, 1990 (slovenski prevod je izšel 1994 v zbirki Lambda) je sicer bila že njegova sedemnajsta knjiga, toda prva, ki je doživela izjemen sprejem bralstva in potrditev kritike. Že v prvih letih po izidu je bila prevedena v sedemnajst jezikov. Guibert velja danes za klasika novejše francoske proze, ki v svoji avtobiografski pisavi nenehno raziskuje odnos med resnico in fikcijo.

GUILLAUME DUSTAN: MOČNEJŠE OD MENE
Guillaume Dustan (pravo ime William Baranes), rojen 1965, sprva pravnik, ko odkrije svojo seropozitivnost, se povsem posveti pisanju in glbt založništvu. Najprej v avtofikcijskem stilu napiše tri krajše romane: V moji sobi, Nocoj grem ven in Močnejše od mene. Veristični opisi erotičnih zvez, do skrajnosti prignanega »potovanja na konec seksa«, predvsem pa nezaščitenih spolnih odnosov (barebacking) povzročijo pravo medijsko vojno in zavračanje. Močno ga napadajo aids aktivisti in gejevska skupnost. V naslednjih treh romanih, vključno s poslednjim Zadnji roman, se osredotoči na kritiko patriarhalne meščanske družbe, politike, tako rekoč vsega okoli nas, stil postane mešanica avtobiografskega, publicističnega, esejističnega, jezik in slovnica izgubljata pravila. Kritika ga prepozna kot enega kultnih avtorjev sodobne francoske proze. Umre 3. oktobra 2005, slab teden po podpisu pogodbe za pričujoči prevod. Uradno zaradi nenamerne zastrupitve z zdravili.