Spominja se npr. tega, da so nekega dne v šolo prišli vojaki in zaščitili okna z vrečami peska. Na vprašanje zakaj so to storili, so odgovorili, da je to zaščitni ukrep, da puškini izstrelki ne bodo dosegli učilnic v času pouka. Opazovalni stopli, bunkerji, uničene in porušene hiše so postali ne samo del njegovega vsakdanjika, ampak so postali na nek način celo lepi. Razumevanje dejstva, da je kot otrok lahko v vsem kar ga je obkrožalo videl celo nekaj lepega, ga je vodilo do tega, da je začel raziskovati svoj pogled in razumevanje, poskusil je najti lepoto v vsej svoji deželi. Tako je v svojem delu skušal slediti enakim vizualnim efektom in čustvenim pogledom, kot jih je doživljal ko je bil še otrok.

Njegovo fotografsko delo je postalo njegovo vodilo, preko katerega je želel spoznati svojo deželo. Njegov namen je bil najti podobe iz svojega otroštva, ki so spremenile njegov pogled na življeneje in dale pojmu WAR ZONE drugačen pomen, kot se jih je spominjal iz otroštva. Iskanje vizualnih podob ga je pripeljalo do spoznanja stališč Paula Virilosa. Bral je njegov članek v katerem govori o zgodovini nastajanja oziroma gradnji bunkerjev in v katerem trdi, da je vizualna podoba vojne neposreden odsev sovražnikovih bojnih črt, strategije. Ob preučevanju pokrajine, vojnih območij spoznaš ne samo izid ampak tudi naravo vojne same. Ko si je skozi prizmo članka pogledal sodobno izraelsko pokrajino je ugotovil, da je avtor z njim zadel bistvo. Dežela, ki jo imenuje »moj dom« je ranjena , prizadeta z dolgotrajno vojno in stoletja dolgimi spopadi.

Vojna ni dejanje, ki bo prineslo mir prihodnjim generacijam, ampak dogajanje, ki še vedno jemlje svoj davek v okolju, v katerem se dogaja. Gradnja razmejitvenega zidu na Zahodnem bregu, je idealen primer takšnega razmišljanja. Na eni strani naj bi zid preprečeval teror v Izraelu, hhkrati pa seka pokrajino v dva dela, jo deli in razmejuje.

Spoznanja so ga pripeljala do tega, da svojo deželo vidi v povsem novi, drugačni luči. Čeprav so preživeli že mnoge vojne še vedno ne živijo v miru. Na področjih kot npr. Golanska planota ob cestah še vedno stojijo velike ovire (npr.španski jezdeci, vreče s peskom), ki naj bi v primeru vojne preprečili sovražnim silam, da bi vdrli na naša ozemlja. Pričujoča razstava se mu zdi nujno potrebni odgovor samemu sebi, ki ga mora pokazati sebi, svoji državi in celemu svetu, da moramo ponovno premisliti kaj počnemo in kam nas to vodi.

Razstava bo odprta do 20. februarja 2007. Ogledate si jo lahko vsak delavnik med 11. in 24. uro, ob nedeljah in praznikih pa med 15. in 24. uro.