Življenje današnjega človeka je bistveno kompleksnejše kot v preteklosti. Nove tehnologije, tempo in življenjenski slog narekujejo od individuuma vedno nova prilagajanja in kompromise. Ujeti in razpeti smo med izročilom in sodobnostjo. Neneho iskanje korenin in obenem potrjevanje sodobnega redkokdaj uravnotežimo. Naš odraz je tudi umetnost, ki prav tako išče svoje pozicije v nenehno se spreminjajočem se okolju ter prav tako niha med starim in aktualnim. Pojavljajo se častilci klasične likovne umetnosti, ki zastali v časovnem drobcu zgodovine neusmiljeno napadajo njim nerazumljene novotarije, na drugi strani pa so častilci avantgarde, ki zanikajo vsakršni pomen vrednosti starega. Ideal bi predstavljala sinergija obeh polov.

To iskanje težišča med tradicijo in sodobnostjo je gotovo ena izmed temeljnih značilnosti ustvarjanja Mihe Kaučiča. Njegov projekt na najbolj neposreden način prikaže podajanje rok tradicije (klasičnega slikarstva) in sodobnosti (računalniškega medija).

Oprt na večstoletno tradicijo izhaja iz klasičnega slikarskega medija, v katerem uporablja olje in akril na platnu. Motive črpa iz njemu najbližjega sveta in oseb, ki ga obdajajo. Najsi gre za njegovo ljubezen, prijatelje, naravo ali urbano okolje, vedno so v ospredju podobe domačnosti. Sliko gradi na klasičen kompozicijski način, poudarek je na risbi, ki ne skriva ustvarjalčeve grafične izobrazbe. Izbrane zamolkle barve nujno zahtevajo njihovo omejenost na dve ali tri bistvene. Vzporednice njegovega slikarstva moramo iskati v »slikarskih duhovnih sorodnikih«, ki bivajo v večstoletnem likovnem izročilu severnih dežel. Poleg zamolklega kolorita jim je skupna neposrednost brez olepšav, mestoma surovost in kontemplativnost o bivanjski usodi, ki privede do popolne iskrenosti.

Z novim tehnološkim medijem – računalnikom, postavlja kontrapunkt slikarstvu. Širok izbor programske opreme mu omogoča vidno postopno razgradnjo elementov slikarske površine, ki jo znova nadgradi in z jasno nakazano potjo privede do abstrakcije. Avtor prefiltrira realnost in jo nato preinterpretira. Spet se osredotoča na črte in barve, ki pa predstavljajo novo, digitalno dinamiko. Njegovi grafizmi so vseobsegajoče krivulje, ki kot ritmične valovnice obujajo posamezne osebe in predmete v (kiber)življenje. Slikarsko nanešene zamolkle barve nadomesti z neskončno paleto računalniških barv, ki kar kipijo od svežine, večje intenzivnosti, živosti in pestrosti. Dinamiko zaznavamo tudi v tem, da lahkotno drsi skozi raznovrstne stile, iz njih vsrka drobce, ki ga pritegnejo, preizkusi določene različice ter se pomakne naprej. Ko začuti izpovedno moč intime, vključi v podobe tudi besede in besedne zveze, ki odnos še bolj poglobijo. Ko zmanjka besed nastopijo številke – nosilke globljih simboličnih sporočil. Kljub vsem tehnološkim izraznim zmožnostim ustvarjalec sam poudarja, da je končna postaja računalniškega medija apatična (brezčutna), s tem pa dejansko odraža stanje duha mlajših generacij.

Gotovo odločilnega pomena pri njegovem projektu pa je njegova postavitev v sam razstavni prostor. Klasična slika in fotoprint sta v jukstapoziciji (postavljena drug poleg drugega), njun most predstavlja video. Ta kot dokumentaren element beleži vsako potezo metamorfoze, jo shrani in nato s pomočjo namensko ustvarjenega zvoka v različnih časovnih intervalih pripelje spet do celote. Gibljiva slika čudovito polzi po platnu, ga prekriva in nadomešča z digitalno podobo. Tako lahko gledalec vidi avtorjev koncept začetka in konca projekta z vsemi njegovimi pomembnimi fazami. Na ta način tiho povabi opazovalca v svoj ekspresivni ustvarjalni svet.

S tem projektom je Kaučič smelo premostil prepad med starim in novim. S preprostimi in jasnimi elementi doseže, da pride do njunega dialoga. Celoto prevevajo intimni dotiki - črte/poteze, ki utesnjenost in ozračje napetosti pomirijo in v duhu globoke čutnosti odražajo avtorjevo najglobljo iskrenost.

Trem zgodbam je skupno to, da klasično, statično slika nadgradi z digitalnimi potezami. S preprostimi ekspresivnimi potezami ustvarja konture figur, ki pripovedujejo zgodbe, ozadja (klasične slike). Stičišče zgodb so popolnoma preprosti, vsakodnevni dogodki, ki pa zaradi dinamike umetnikovih potez dobijo željeno narativnost.

                                                     Matija Plevnik