Študijska renesančna prostorska risba človeškega telesa je bila stoletja tista osnova likovne umetnosti, ki so jo študirali študentje likovnih akademij po celem svetu. Novi tehnični mediji, video in računalniki, niso le inicirali nova umetnostna gibanja, ustvarili nove medije izraza, ampak so tudi odločilno delovali na historične medije kot sta slikarstvo in kiparstvo.

Izziv, kako čim bolje upodobiti tridimenzionalni prostor na dvodimenzionalni ploskvi, se z uporabo računalnika v likovnem ustvarjanju definira na novo. Človeško telo (predvsem portret) formiram kot informacije o tridimenzionalnem objektu, vendar ga vedno vidim na zaslonu le kot dvodimenzionalno sliko. V likovnem smislu delujem na meji med risbo in kipom.

Naslednjo fazo bi lahko poistovetil s slikarstvom, saj na tridimenzionalen objekt, ki je definiran kot skupek informacij o prostorskem telesu, lepim teksture kože, oči, oblačil, las, ipd.

V zadnji fazi se odločim za pogled (profil, polprofil, en-face, ipd.) in za senčenje, ki pa je v tem primeru informacija o tem, od kje pada svetloba in na kakšen način se odbija od objekta. Pri iskanju končnega videza se v precejšnji meri naslanjam na renesančni portret.

Rezultat so realistični portreti različnih fiktivnih oseb. Trudim se upodobiti osebe kar se da različnih fizionomij, starosti in ras. Orodja, ki jih uporabljam mi omogočajo, da obrazom fiktivnih oseb ustvarim izraz (žalost, veselje, zaskrbljenost, prezir, strah,..).

Konceptualno gledano je takšno ustvarjanje podobno dvema zelo aktualnima temama: estetski kirurgiji in genetskemu inženiringu. Algoritmi, kako se informacije prenašajo z ene ustvarjene fiktivne osebe na drugo, so namreč podobna informacijam, ki jih prenašajo geni, na estetsko kirurgijo pa nakazuje dejstvo, da so fiktivne osebe zgolj vidne reprezentacije brez notranje »vsebine«. Vse osebe na pričujoči razstavi z naslovom »Psstt!!« držijo prst pred usti, češ »tiho bodi«. Nekatere osebe imajo pri tem prestrašen izraz, druge jezen, tretje otožen, ipd. Osebe so različnih ras, nekatere blede in sestradane, druge urejene in samozavestne. Vsaka oseba ima nek svoj »značaj«, pripoveduje neko svojo zgodbo. Tako želim predstaviti vprašanje t.i. »verbalnega delikta« v luči različnih okoliščin, v katerih se zgodi in posledic, ki jih s seboj prinese. Črnec, sestradanega in močno prestrašenega videza npr. nakazuje na diktaturo, kjer je prepovedano skoraj vse, deklica prestrašenega videza asociira na zlorabe, urejen mlad moški s sarkastičnim nasmeškom spominja na predstavnika brezobzirnih kapitalističnih lobijev, ki zahteva, da ne razkrivamo, kaj se skriva za fasado njegovih poslov, ipd.

Vsa dela so tiskana v velikosti 100 x 120 cm, izrez je takšen, da je na sliki zgolj obraz. Rahlo groteskni obrazi v 10 - 15 kratni naravni velikosti postavljajo gledalca v podrejen, tesnoben položaj, kar daje celotni razstavi dodatno dimenzijo.

http://www.s-p-i-l-l-e-r.com