O razstavi:

KO

»Ko zrem na to pokrajino, grem
v daljnjo pokrajino, prakrajino.
Nekam proti vzhodu-prehodu, kar je: v vse smeri,
v usmerjeno razsmerje in razčas, nekam nazaj
na nesentimentalen, nenostalgičen način…«

Daleč postane blizu, pri tem pa veliko ostaja veliko. Daleč in tudi visoko je in je priporočljivo pozabiti to tukajšnjo neprostornost, kjer s celim telesom–srce na roko–pretežno tugujem, saj ne dojemam dovolj močno več njenih lepot. Iz prezaprte in prebližnje lepote se sedaj selim (selim misel v njen konec) nekam, kjer in ko ni razprodaj in s tem razvrednotenj ter drugih profanih akcij.

Če me Gigove pesmi privedejo sem, kjer zazebe od prekurjenosti, pregretosti tkiva, me njegove slike vabijo tja, kjer je »sneg topel + led vroč«...
Na prelet pokrajin, ki jih človekov apetit še ni zavojščil. Odsotnost človeškega tem pokrajinam dopušča zenovski ritem dihanja: počasen in globok: v njem se da mirno dihat, ne da bi ti BOG dihal za ovratnik!
Zrak, ta je redek kot v visokogorju, medij bolj eteričen… OKO se je uspelo izluščiti iz kepastih gmot, ki so poprej vladale Gigovi Zemlji; zdaj se že lahko obrne okrog osi – kot da se osvobaja ali vsaj poigrava z gravitacijsko-fiziološkimi omejitvami.
Dojamem, da je najustreznejši način potovanja letenje-lebdenje-drsenje. Optične dotikalnice pa so kot mikado urejeno razmetane po celotnem nagubanem površju, ne da bi se pri tem zalotila v preventivnem razmišljanju, kje bom, če slučajno kaj zagusti, zasilno pristala…
Nič zasilnega, nič nasilnega! In ko, paf, padem v ta prhki, puhasti sneg, vem, da me bo led, ki pride, ko od ugodja zaspim, varno prepeljal.

Marija Lejzić

Pogled v avtorjeva platna razstira pogled v intimo, v droben detajl, v košček tkiva, ki je neskončna pokrajina, ki je pa ne zaznamo takoj, pred nas stopi takrat, ko se počasi oddaljujemo od platna, kot bi nas to odbijalo s svojo silovitostjo in nas gnalo v drugačno percepcijo ... nalaga na površino, da bi nas pognal globoko, te pokrajine nas ne vsrkajo, temveč izpljunejo naše lastno strmenje pred nas same. Pokrajine na teh platnih so slikane tako, kot, da bi nam avtor rad dal vedeti, da se za vsako pokrajino skriva telo in to telo avtor nalaga pred nas z mesenimi in gostimi potezami, katere škripajo pod težo prostora, ki jih utesnjuje. Telo, ki se skuša rešiti prostora, pokrajina, ki se skuša rešiti prostora in postati nebo. Površina na nam s hotenjem nedosegljivem prostoru.