Ciklus fotografij z naslovom »Na rezilu horizonta« je rezultat naključnega izkustva iz potepanj, popotovanj in flaneur pohajkovanj, kot posledica presežkov prostega časa in dolgočasja in od tod izhajajočega avtorjevega soočenja in kontakta z bolj ali manj poznanimi relacijami in okoljem.

Fascinacija nad odprtimi prostori, praznino, močnimi kontrasti, odbojnimi ploskvami, ravnimi linijami je vodila in pritegovala avtorja k določenim točkam, s katerimi je vzpostavljal trajne odnose, ki so napeljevali k večkratnem vračanju in vsakokratnem ponovnem zaznavanju prostora in gibanja v njem. Avtor je zasledoval redke in izbrane trenutke, ki zaradi raznoterih vzrokov, od vremenskih neugodnosti do neobičajnih delov dneva, odpirajo nekakšne razpoke, kjer se nam namesto očem vajenega okolja odstira trenutek izrednosti in neponovljivosti. Igra odsotnosti in prisotnosti človeških figur je nekakšna osrednja linija osebne, morda intimne izpovedi, torej drža avtorja, ki ni hotel ostati zgolj prikriti opazovalec, temveč izraz njegove želje, da bi aktivno posegel v dogajanje. Osebe in njihova umeščenost v prostoru, kjer mnogokrat od njih ostane zgolj slabo zaznavna silhueta, je osrednji stavek, ki razlaga in nakazuje na odnos ali trenutno razpoloženje, ki ga ima avtor z njimi. V končni inštanci lahko motivom večine fotografij pripišemo prvine namernega in odkritega poizkusa ustvarjanja utvar ali fantazijskih podob, ki se podrejajo intenci po čim bolj doslednem projeciranju razpoloženja tistega, kar se nahaja za objektivom v prostor pred fotografsko lečo.