Odpreti dveri, za katerimi se že več kot desetletje skrivajo pravljice poletnih večerov in dni, izločiti jih iz konteksta rojstnega mesta, določenega v prostoru in času, bi pomenilo kaljenje njihovega miru, dostojnega spoštovanja.
Toda kako poskusiti domisliti misel do konca in razviti zgodbo o dolgoletni fascinaciji likovnih poslanikov, opitih z vonjem reke Une in sodelujočih v svojevrstnem izpolnjevanju golega okvirja slike narave, demistifikaciji pejsaža, likovno-poetski ekstravaganci ter prepuščanju skozi filtre domišljije (na milost in nemilost) ponujene in prebogate krajiške okolice.

Odgovor se je ponudil sam po sebi. V času neobstojnih vrednot, ko je v določeni meri že iztrošen tudi nasmeh Mona Lize, samo iskren in brezkompromisen odmik proti ljubiteljem umetnosti lahko nejevernim Tomažem razbistri pogled.
Izrasla in obstala na prehodu stoletja, je likovna kolonija Rakani lahko dokument in vpogled v ene izmed faz in opusov teh likovnih ustvarjalcev, ki so dali svoj prispevek oblikovanju imena in podobe te kolonije.
Razstava z naslovom Izbor je organizirana z željo, da se ob predstavitvi javnosti in ob kritiki dela bogatega likovnega fundusa, ki iz leta v leto postaja bolj bogat, ponudi tudi prikaz raznorodnih likovnih poetik, v smislu tistih že jasno oblikovanih lastnih likovnih jezikov, kot tudi tistih, ki so novorojeni, a determinirani z bogato okolico ter postavljeni v službo pretakanja vizualne senzacije v lastno »rakansko legendo«.
Ravno v tem je največja draž tega slikarskega srečanja, obstoja in stalne aktualnosti te likovne kolonije.

Likovna kolonija Rakani, ki je izrasla v resno institucijo pod vodstvom velikih umetnikov obdobja moderne – Stojana Ćelića in Boška Karanovića – je s profesionalizmom pri svojem delu dokazala, da takšna slikarska srečanja nosijo večslojne kvalitete, od umetniških, prek izobraževalnih, socialnih, turističnih in številnih drugih kvalitet, ki izhajajo iz njenega ustvarjanja.
Občina Novi Grad je tako bogatejša za par sto umetniških del, narejenih z različnimi tehnikami– olje na platnu, akril na platnu, grafika, risbe, akvarel in kombinirane tehnike – s katerimi lahko potrdi primernost in kvaliteto te likovne kolonije.
Čeprav Rakani niso tematski koncipirana kolonija, je očitna prevlada pejsaža, kot ene najpogostejših tem v koloniji.

Veliko avtorjev je vzpostavilo lastno formulacijo te tradicionalne teme ter pokazalo, da je ona še vedno aktualna in da odpira neštete možnosti za nova definiranja kompozicijskih elementov slike in lastnih likovnih poetik izven splošnega globalnega pristopa, pri čemer so vzpostavljeni tradicionalni pogledi določili relevantne moduse, ki so obveza in ovira hkrati.
To nalogo so si zadali: Stojanka Đorđić- Nikolić, Vladeta Živković, Boško Karanović,Tahir Emra, Rade Sovilj, Veso Sovilj, Ratko Lalić, Afan Ramić, Zdravko Mandić in mnogi drugi.

Poleg pejsaža, kot dominantne teme, je vidna tudi želja nekaj avtorjev, da prek jezika abstraktnega izraza definirajo svojo fascinacijo doživetega sveta ali trenutka v času, da izgradijo »novo sliko« in dajo nove dimenzije prostora. Ne glede na to, ali gre za informelovski pristop, geometrično abstrakcijo, simboličnoznakovno definiranje in zaznamovanje prostora, avtorji uporabljajo intenziven kolorit, pastozne nanose in občasno vizualni »šok«, in sicer vse v smislu ponujanja odgovora na vprašanja, ki s časoma prerastejo v osebno in umetniško obsesijo.
Mehmed Klepo, Zoran Marjanović, Branko Miljuš, Cane Dojčilović, Nikola Zaklan, Branko Jungić i Radomir Knežević so le nekateri izmed predstavnikov tega gibanja, ki je prineslo zanimiva dela na koncu 20. in začetku 21. stoletja in je nastalo v pravljičnem okolju, ki je modernizem njihovega izraza naredilo še bolj življenjskega in bogatega v svoji celoti.
Milutin Kopanja, Božidar Damjanovski, Milovan Radulović, Danilo Vuksanović, Momčilo Antonović in Vladislav Šešlija so nekateri izmed umetnikov, ki v svojih delih postavijo figuro kot dominanten motiv, in sicer v smislu prikaza prepoznavnega opusa, ki se mu trenutno posvečajo avtorji pri svojem delu, tj. skupina umetnikov, ki so za svoje delo dobili priznanja kolegov in likovne kritike. Posebno draž in kvaliteto kolonije Rakan predstavlja veliko število del slikarjev mlajše generacije, ki so nedavno zaključili umetniške akademije, kar pa jasno govori o tem, da je ta kolonija pripravljena verjeti v prihajajoče talente, kot tudi sprejeti sodobne izraze v umetniški praksi 21. stoletja.
Veliko število del nastalih za časa druženja udeležencev likovne kolonije Rakani si zasluži resen monografski pristop, v smislu valorizacije in redne analize prikaza razvoja sodobne umetnosti in fenomena likovnih kolonij.
Zaradi tega je tudi avtor tega besedila nepretenciozno naglasil potrebo reševanja te naloge, kot tudi resno znanstveno analizo, ki je vsekakor nujna in upravičena, upoštevajoč heterogenost in kvaliteto del teh eminentnih umetnikov, ki so v lasti likovne kolonije Rakani.

Nehvaležno in nespametno bi bilo dajati splošne ocene, ko gre za takšne prikaze, toda evidentno je, da je ta likovna kolonija v svoje okrilje pritegnila številna pomembna imena naše sodobne umetnosti, ki so ustvarjajoč izven ateljeja pokazala veliko svojega slikarskega in umetniškega duha.
dr. Siniša Vidaković, umetnostni zgodovinar

Razstavljajo: Momčilo Antonović, Božidar Damjanovski, Cane Dojčilović, Miroslav Drljača, Stojanka Đorđić-Nikolić, Milovan Miki Radulovič, Tahir Emra, Branko Jungić, Boško Karanović, Mehmed Klepo, Radomir Knežević, Milutin Kopanja, Mirjana Krstevska, Zdravko Mandić, Branko Miljuš, Gordana Petrović, Ratko Lalić, Afan Ramić, Veso Sovilj, Rade Sovilj, Sanja Stupar, Bojana Stokić, Tanja Tanevska, Vladislav Šešlija, Ljiljana Vidaković, Danilo Vuksanović, Nikola Zaklan, Vladeta Živković.