Ko začenjam tole pisanje o Iziju, jasno, ne morem mimo dejstva, da spremljam del njegovega ustvarjanja že od rane mladosti, ko me je začela zanimati glasba. Še najbolj skupino Lolito, v kateri igra bas, odkar je nastala, in ki sem jo imel večkrat priliko fotografirati. Tudi Izija. Nakar kakšno leto, dve nazaj dobim vabilo na razstavo v knjižnico Otona Župančiča na njegovo samostojno razstavo. In se mi zlistajo prizori, kako smo se v zadnjih časih na marsikaterem koncertu srečali v prvih bojnih vrstah. Tudi on s fotoaparatom v rokah, vedno z nekim bizarnim modelom, za katerega bi na prvi pogled mislil, da s tem pa res ne moreš narediti kakšne posebej dobre fotke. Jasno, takoj sem se spomnil, da je važno, kdo je za aparatom, ne pa kaj ima v rokah, in vedno s spoštovanjem opazoval, kako deluje. Kar me je tudi zabavalo, priznam. In kaj je lepšega, kot da se zabavamo ob tem, kar delamo. Mnogokrat se je izkazalo, da je bila to prav njegova prednost, saj ne vzbuja pozornosti z velikimi objektivi in glasnim klikanjem. Kar me vedno znova preseneti, je, da se ne glede na številčnost nas, glasbenih fotografov skoraj vedno pojavi osebna zainteresiranost za "svoj" glasbeni žanr, ki ga začnemo pokrivati. Osebno me vedno prepriča "obsedenost" s subjektom in pravzaprav vedno začutim pravilno, od koga lahko pričakujem tudi dobre fotke. Vsi, ki se srečujemo na raznoraznih koncertih, smo obsedeni z glasbo, s fenomenom druženja na koncertih, z občutki, ki se nam pri tem vzbujajo. Velika večina ima svoj originalni pogled, in rezultat so, seveda, drugačne fotke. Take, dobre, zanimive, sveže nam tokrat kaže Izi.
Žiga Koritnik, april 2011