FRANCESCO TOMADA, GIOVANNI FIERRO

PESNIŠKI KABARETI

 
Pesniški kabareti
FRANCESCO TOMADA, GIOVANNI FIERRO

Večer poezije z italijanskima pesnikoma mlajše generacije

Giovanni Fierro je bil rojen v Gorici leta 1968. Svojo poezijo je objavil v skupinskih zbirkah Frantumi (2002) in Prepletanja-Intrecci (2003), obe sta izšli pri goriški založbi Sottomondo. Leta 2004 mu pri isti izide prva samostojna zbirka Lasciami cosi, ki pa je bila hitro razprodana in v letu 2005 ponatisjena. Giovanni Fierro je nastopil številnih branj v pokrajini, kot tudi širše. V leta 2007 skupaj z Maurom Bonom sodeluje pri multimedijskem projektu Acque di acqua (Judrio di Cormons, Gorica). Nekaj njegove poezije je prevedeno v friulanščino, slovenščino, portugalščino in hrvaščino. Ureja revijo Habel in sodeluje pri založbi Sottomondo. Živi in dela v Gorici. 200

Francesco Tomada se je rojen v Vidmu leta 1966. Diplomiral je iz biologije in uči na srednji šoli v Vidmu. Tudi on je poezijo objavljal v skupinskih zbirkah Frantumi, Prepletanja-Intrecci, pa tudi v številnih italijanskih literarnih revijah in literarnih portalih. Negova prva pesniška zbirka z naslovom L'infanzia vista da qui je izšla leta 2005 pri založbi Sottomondo. Zbirka je bila v dveh mesecih razprodana in je bila v letu 2006 ponatisjena. Nekatere njegove pesmi so prevedeno v kitajščino, slovenščino, angleščino in romunščino. Bil je gost številnih branj in festivalov, med drugim je sodeloval tudi na festivalu Poezije in vina (Medana, 2006). Je eden izmed soustanoviteljev založbe Sottomondo. Živi v Gorici.


GIOVANNI FIERRO Na križu

Moj Jezus Kristus je umrl pri štiriindvajsetih letih, bil je na metadonu in ni mu šlo slabo na univerzi,

poslušal je The Clash, znal se je radostiti in v žilo tudi denaturiran alkohol, pil je striktno vino in poročil se je.

Dojel je, da so lahko oči v nesoglasju z ustnicami in da, ko se razkrijejo sence, jih ni več lahko posušiti.

Moj Jezus Kristus je eksplodiral nem, skoraj deset let nazaj, na sekretih avtobusne postaje, v Gorici.

Prebral sem to dva dni kasneje na straneh Il Piccola, medtem ko sem bil na stranišču.


V vrtcu

Še vedno si ne morem razložiti, kako smo lahko končali ob istem trenutku prepevati isto pesem, četudi je vsaka izmed treh vrst, v katere smo bili razdeljeni, pričela ob različnem trenutku.

Še vedno se spomnim, da sem dal svoj prvi poljub neki deklici, blokiral sem jo, držal sem ji roke v enem kotu in sem prislonil svoje ustnice na kožo njenega obraza.

Bil sem del modrih pentelj in na mojem belem predpasniku je moja mati izvezla moj znak: lastovko.

Glej, imel sem celo nebo na sebi.

Protisvetloba

Kot otrok sem posedoval radoživost, ki sem jo moral skrivati, skupaj s podobami nogometašev, s katerimi sem se igral, da jih ne bi moj oče vrgel stran.

Bil je pričetek nekega strahu, ki sem ga nosil s seboj in ga sedaj prekrivam s svojo ostro črno brado.

Poznam neko tišino, ki je kalup tistega pomankanja,

ni znak rasti, temveč njen preskok.

(prevedel Tomislav Vrečar)


FRANCESCO TOMADA Pazi lomljivo

V nedeljo zjutraj se je odselila bosanska družina ki je živela tu nasproti

naložili so vse njihove stvari na odprt furgon stare vzmetnice pohištvo in igrače otrok

ljudje ki so se vračali od maše so jih gledali niso mogli dojeti kako lahko preseliš celo hišo z enim samim potovanjem

z nasmehom so se poslovili kot vedno potem so se vkrcali prižgali so motor in odšli

zadnja podoba ki ostaja za njihovihimi življenji je napis s črnim flomastrom na škatli natovorjeni na dnu

PAZI LOMLJIVO

(prevedel Tomislav Vrečar)


Materi

Gledam hišo kjer živiš sama isto kjer sem se tudi sam rodil in živel

praviš da te nič več ne veže na ta kraj da boš prišla živet bliže k meni nikoli ne veš, gripa ali samo kos pohištva ki ga je treba premakniti

medtem si obnovila sobe zamenjala kuhinjo zloščila parket prebarvala ograjo s takšno temno rjavo kot je bila zmerom

kakor da bi pred odhodom urejala spomine

in bojim se pomisliti da jih imaš že več kot sedemdeset in ne da bi mi karkoli rekla da se ne bi vznemirjal se pripravljaš na nekaj večjega od selitve


(nokturno, beležki za vrnitev)

S težavo so me izvlekli iz maminega trebuha; na očeh sem držal roko, kot bi jih zastiral pred svetlobo, in nisem mogel skoz, nisem mogel skoz. Stric je vsak dan obstal pred zibko, premeril mojo glavo in rekel: »Nikoli ne bo normalne oblike.« Prav je imel; poteze na mojem obrazu so še vedno nepravilne, a nocoj je luna prizanesljiva, spremlja me proti domu in njena blaga svetloba spreminja moje hibe v sence.

S polja je prišel srnjak in obstal v snopu žarometov s polzastrtimi očmi, ki so žarele kot diamanti. Zavrl sem in ustavil; minil je dolg trenutek, potem je odšel. Kot živali, zaslepljene v pričakovanju smrti, prosim, naj nas vzame življenje: nenadno, mi pa bi ga čakali z zatisnjenimi očmi, s pogumom, ki ga sam nisem imel niti ob rojstvu.

(prevedla Amelia Kraigher)

Vstopnine ni.

Večeri poezije.

Na vsakem se eden ali več književnikov predstavi v vsebinsko zaključenem literarnem večeru, po možnosti v kombinaciji z drugimi umetnostmi. Osnovni cilj večerov je ustvarjati vzdušje, v katerem je omogočen preseg (domnevno) nedostopne intenzivne subjektivnosti poezije.

RAZSTAVLJAMO

Trenutno ni razstav!

NOVIČNIK

KRONOLOG

julij 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031 
avgust 2019
PTSČPSN
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031 
september 2019
PTSČPSN
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30 

POGANJA:


Vzpostavljeno iz »http://www.kud.si/index.php/Projekt:Pesni%C5%A1ki_kabareti/FRANCESCO_TOMADA%2C_GIOVANNI_FIERRO«

Stran je bila naložena 3.139-krat. Čas zadnje spremembe: 10:57, 28 maj 2007.