Tekst, ki je podlaga za predstavo Medved, se je prvič pojavil v Suvorinovem času 1988 leta s podpisom A.P. 1988 je bila enodejanka z nepomembnimi opombami in posvetilom N.N. Soloveuvu objavljena v litografski izdaji moskovske knjižnice, in sicer v časopisu Artist, 1980 pa v prilogi humorističnega lista Budilnik. Ko je Čehov pripravljal tekste za zbornik svojih dram 1897, je napravil nekaj drobnejših sprememb in novo razdelitev na prozore (11 slik namesto 5). Na ruski sceni je Medved prvič prikazan 28. oktobra 1988 v Korsovem gledališču. Publika je izvedbo izredno dobro sprejela. Že leta 1889 je bila na repertoarju 20 ruskih gledališč.

V prvi sliki se instrumenti predstavijo kot posameznimi liki, in sicer saksofon kot Jelena Ivanova Popova in bass kitara kot Luka. Med seboj se začneta pogovarjati na osnovi Čehovega teksta, ki je sprememnjen v glasbeno »idejo Čehova«. Vsak instrument prevzame besedilo svojega lika, ga pretvarja v zvok, torej v glasbo, in z njeno pomocjo vodi dialog. V drugi in tretji sliki se z istimi sredstvi nadaljuje in razvija njun medsebojni odnos in dialog, ki dramatično gradi predstavo. V četrti sliki se pojavi igralec v vlogi Grigorija Stepanoviža Smirnova, ki na sceno prinasa elemente realističnega gledališča. Igralec vodi dialog in gradi predstavo, kot da bi bili na sceni drugi igralci, liki predstave Medved, sta pa le Jelena Ivanova Popova in Luka, nadgrajna v glasbi, ki jo slišimo prek saksofona in bass kitare. Glasba postaja igralec, ki govori tekst in govori dramski lik, njegov fizični obstoj in medsebojne odnose določa živi igralec s svojim odnosom do zvoka, ki ga sliši. Na ta način instrumenti postajajo liki, ki z glasbo govorijo in igrajo like Čehove igre. Igralec pa, ki dejansko igra svoj lik, postaja instrument, ki s svojim glasom igra glasbo predstave «ideja Čehova«. Bobni vzdržujejo ritem, torej »idejo Čehova«, gledališko pa komentirajo značaje njihovih likov. Violina izključno oznanja ljubezen, ki se rojeva med Popovo in Smirnovim, poudarja in razvija osnos med gralcem in saksofonom. V takšnem medsebojnem odnosu instrumenta in igralca ter glasbe in igralca gledališka iluzija dobiva redko, pogumno in izjemno zanimivo dimenzijo - skanje novih prostorov v umetnosti.