V zadnjem času se je tudi pisana literatura začela živo povezovati z drugimi mediji, predvsem glasbo.Tako smo v nekaj letih doživeli kar lepo število branj ob glasbeni spremljavi in sicer ne le z glasbenimi vložki med branjem, temveč kot celosten bralsko-glasbeni dogodek, kjer je šlo za eksperimentalne poskuse branj ob glasbeni podlagi, z živimi glasbeniki ali posebej za to pripravljenimi zvočnimi efekti. Pri nas je obenem tradicija takšnih branj bolj šibka, saj je tudi govorjen poezija sama, v primerjavi s klasično recitacijo nasploh šibkejša in ne tako poudarjana in tudi zato vredna pozornosti. Nenazadnje povezovanje glasbe in literature pomeni popularizacijo – predvsem literature – ni nekaj novega, saj so klasični pisatelji od nekdaj uglasbljali literarne tekste, v XX. stoletju pa je šel lep del žive, ne-akademske in predvsem pesniške proizvodnje vštric z glasbo pri kateri se je navdihoval ali pa se z njo povezoval povsem svobodno kot ena samostojna umetnost z drugo.

Zamisel, da bi iz nekaterih tovrstnih poskusov pripravili tudi zvočne zapise in jih izdali na kaseti ali zgoščenki, se je tako porodila, kar sama od sebe. Predvsem na literarno-glasbenih večerih, kjer so ob raznovrstnih glasbenih ali zvočnih podlagah brali na plošči zabeleženi avtorji.

Ploščo Košček hrupa in ščepec soli je posnela in izdala petorica slovenskih pesnikov v sodelovanju z različnimi glasbeniki in predstavlja poizkus zlitja glasbe in poezije, ki nastaja v urbanem okolju. Na zgoščenki so pesniki Tone Škrjanec, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Tomislav Vrečar, Brane Mozetič in glasbeniki Jani Mujič, Tomaž Grom, B Menu, DJ Borka, Goran Majcen, Kozma, poezijo prepletli z glasbo, ki sega od poskusov abstraktnega in improviziranega džeza pa do novodobne elektronike z vmesnimi dub in rock postajami. Tako pesniki kot tudi glasbeniki so znanci s slovenske literarne in glasbene scene, čeprav (v glavnem) sodijo v krog mlajših avtorjev.